Prstan na prstancu

G. St. John je upokojeni učitelj. Ko je bil star 62 let, ga je prvotna šola prevarala in se vrnil v službo. Opravljal je predvsem gospodinjska dela. Marsikdo je imel nekaj pomislekov o praksi šole. Veliko je sposobnih učiteljev, zakaj bi se torej obremenjevali s še enim starcem v 60-ih? Toda kmalu so bili dvomi ljudi razblinjeni. G. St. John dela tako dobro kot vsi drugi. Ima hitro razmišljanje in odlično zgovornost. Njegova miza je vedno organizirana. Predmeti, ki jih hrani, so označeni in nato označeni v evidenčni knjigi. Mlade pogosto opomni: »Živjo, mladenič, čas je, da vrneš zadnjič izposojeno knjigo.« Tudi njegov spomin je dober.

Kmalu je nekdo odkril sled. Prva stvar, ki jo naredi gospod St. John, ko vsak dan pride v pisarno, je, da popije vodo. Nato iz svoje aktovke vzame majhno stekleničko, si v usta vlije prgišče zdravil in dvigne vrat, da izlije vodo. Vsi njegovi stari kolegi so seznanjeni s tem. To je bila navada, zdaj pa so vsi ugotovili, da je potem, ko je stopil v ordinacijo, pogosto najprej spil vodo, nato pa poklical ženo Luno, zdravila imam doma, prosim, prinesite mi jih. Luna se je pojavila v ordinaciji, ko sem bila stara eno uro, in ona. Njegov izraz je bil nekoliko jezen in neprijazno mu je podal zdravilo, a mu je bilo vseeno. Pogledal je ženin obraz, hehe, se nasmehnil in rekel hvala. Lunina polt je bila rahlo bleda, lasje pa suhi.

Luna se je po tem, ko je videla, kako je popil zdravilo, obrnila in odšla, ne da bi pozdravila ostale sodelavce, zato sem ga zbadala: "Naslednjič ne pozabi prinesti zdravila."

Drugič je sonce še močno sijalo, ko je sveti Janez poklical Luno, toda v desetih minutah po tem, ko sem odložil telefon, se je nebo pooblačilo in takoj je začelo deževati. Ko je sveti Janez v paniki pogledal skozi okno in klical domov, se ni nihče oglasil. Naglo je odprl omaro, iz nje vzel prgišče in že hotel ven, a so se vrata odprla in na vratih pisarne se je pojavila do kože premočena Luna. Sveti Janez je prišel k njemu s popolnim sramom kot otrok, ki je naredil nekaj narobe. Ko mu ga je Luna hotela izročiti, je še rekla: "Ti pozabljivi duh." Čeprav je bila Luna premočena, jo je vseeno pogledal kot običajno. Svetega Janeza je prosil, naj pred odhodom vzame zdravilo. Z leti sta se oba skrbela in imela rada. Samo zato, ker nosita isti prstan na prstancu. Ta klasični prstan jih spremlja že 40 let, povezuje njihova srca in se tesno zanaša nanje!

Sreča pomeni, da ko strast zbledi in se obraz postara, so roke, ki te držijo brez obžalovanja, še vedno tam; srce, ki se nikoli ne ozre nazaj, je še vedno s teboj; ljubezen, ki se nikoli ne ohladi, je še vedno tista, ki te greje.